Zakaj gredo finance in umetnost z roko v roki

Michelangelo je bil star komaj 15 let, ko je prvič srečal Lorenza Medičejskega. Pisalo se je leto 1590, njuno srečanje pa je potekalo v državnikovih razkošnih vrtovih v bližini samostana San Marco v Firencah. 
Nadobudni umetnik naj bi bil navdušen nad tamkajšnjo zbirko antičnih kipov, Lorenzo pa je iskal bistrega mladega kiparja, ki bi zanj ustvaril nova dela. 

Kmalu zatem je Michelangelo začel ustvarjati za Medičejce, njegovemu očetu pa so ponudili dobro plačano službo na carinskem uradu. Tako se je začel eden najbolj plodnih odnosov med umetnikom in mecenom v zgodovini.

Vzajemnost med kulturo in denarjem 

To je eden od številnih odnosov, o katerih govori razstava »Patrons, Collectors, Philanthropists: from the Medici to the Rothschilds« (Meceni, zbiratelji, filantropi: od Medičejcev do Rothschildov), ki se je ravnokar odprla v muzeju Gallerie d’Italia v Milanu, muzeju skupine Intesa Sanpaolo. 

Na razstavi je na ogled 120 del različnih avtorjev, od Michelangela in Verrocchia iz renesanse do Giorgia Morandija iz 20. stoletja, njen namen pa je prikazati, kako so finančne institucije skozi stoletja podpirale umetnost ali, natančneje, na kakšen način so posamezni bankirji podpirali umetnike in umetniške ustanove.
Lorenzo Medičejski je izhajal iz slavne bančniške dinastije in je eden od 11 finančnikov, ki jim je muzej Gallerie d’Italia v Milanu namenil pozornost. Med drugimi sta tudi Giovanni Raimondo Torlonia, bankir za Vatikan, ki je naročil veliko kiparsko delo Antonia Canove iz leta 1812 z naslovom »Per un de' piedi il furibondo Alcide afferra e scaglia Lica«, in J. P. Morgan, ameriški finančnik t. i. pozlačene dobe, ki naj bi za svojo umetniško zbirko porabil več kot 60 milijonov dolarjev (kar je danes enakovredno milijardi dolarjev). 

»Brez podpore bankirjev nešteto umetniških del nikoli ne bi ugledalo luči sveta,« je dejal Giovanni Bazoli, častni predsednik skupine Intesa Sanpaolo. »Teza te razstave je, da je v obdobju zadnjih 500 let, v katerem so se utrjevale demokratične vrednote, prišlo do vzajemnosti med kulturo in denarjem.«  

Umetniki so imeli od pomoči bankirjev preproste koristi v smislu denarja za delo, življenje in razvoj, koristi, ki so jih od tega dogovora imeli bankirji, pa so bolj zapletene. 

V nekaterih primerih – npr. pri Lorenzu Medičejskem, pri katerem je na razstavi na ogled tudi Michelangelov marmorni relief Madona na stopnicah – so bankirji umetnost uporabljali kot sredstvo za izkazovanje svoje moči in statusa. To je, kot bi dejal francoski sociolog Pierre Bourdieu, način preoblikovanja ekonomskega kapitala v kulturni in socialni kapital. 

Prefinjenost zbirateljev

V drugih primerih, npr. pri Raffaeleju Mattioliju, je bil namen bolj nesebičen. Mattioli, ki je bil skoraj 50 let med vodilnimi v banki Banca Commerciale Italiana (COMIT), je danes verjetno najbolj znan po tem, da je po Mussolinijevih zloglasnih rasnih zakonih iz leta 1938 pomagal judovskim delavcem banke, 
bil pa je tudi pomemben mecen in zbiratelj umetnin. Po drugi svetovni vojni je pomagal kupiti Michelangelovo delo Pietà Rondanini (ni del razstave) za mesto Milano in tako preprečil njegovo »izselitev« v ZDA. 

Ustanovil in vodil je tudi COMIT-ovo umetniško zbirko, za katero je naročal dela nadarjenih italijanskih ustvarjalcev iz sredine 20. stoletja, kot so Renato Guttuso, Giacomo Manzù in Giorgio Morandi.
Mimogrede, COMIT se je po številnih združitvah razvil v današnjo bančno skupino Intesa Sanpaolo. Mattiolijeve pridobitve predstavljajo dobršen del njene umetniške zbirke, ki trenutno šteje 35.000 del.

Poleg lastnih zbirk skupine Intesa Sanpaolo so eksponate za razstavo »Patrons, Collectors, Philanthropists« posodile številne ustanove, med njimi muzej Louvre v Parizu, Narodna galerija v Londonu in muzej Albertina na Dunaju. Nekatera dela so last dedičev bankirjev, ki so jih kupili, številna druga pa so se znašla v zasebnih in javnih zbirkah po vsem svetu. 

»Iz razstave je razviden prefinjen okus posameznega zbiratelja,« je dejal sokustos razstave Fernando Mazzocca. »Poskušamo razumeti njihov okus in predstaviti njihovo osebno zgodbo za zbirkami, ki so jih ustvarili.«

Osebne zgodbe

Med zanimivejšimi osebnimi zgodbami je zgodba Joachima Heinricha Wilhelma Wagenerja, bankirja iz 19. stoletja, ki je ustvaril zbirko 262 del sodobne umetnosti in jo leta 1861 zapustil pruski državi. Danes tvori osrednjo zbirko del Stare narodne galerije (Alte Nationalgalerie) v Berlinu. Wagener je bil ljubitelj umetnikov iz obdobja romantike, zato so na njegovem delu razstave »Patrons, Collectors, Philanthropists« predstavljena platna, kot je »The Flight of Bianca Cappello from Venice« (Beg Biance Cappello iz Benetk) romantičnega slikarja Francesca Hayeza.

Nazadnje velja omeniti še primernost prizorišča za to razstavo. Gallerie d’Italia v Milanu je eden od štirih muzejev umetnosti, ki jih v Italiji upravlja bančna skupina Intesa Sanpaolo. Razstava je del dolgoročne pobude Progetto Cultura, s katero želi Intesa Sanpaolo izboljšati družbo na podlagi kulturne in gospodarske obogatitve.

»Skupina Intesa Sanpaolo deluje po večinoma zelo podobnih načelih, kot jih predstavljamo na razstavi,« je dejal Mazzocca. »Umetnost in finance že dolgo gredo z roko v roki.«  

Naslovna slika:
Amos Cassioli
(Asciano 1832 - Florence 1891)
Lorenzo dei Medici razkazuje svojo umetniško zbirko Galeazzu Sforza, 1868
Olje na platno, 193 × 290 cm
Siena, Banca Monte dei Paschi di Siena, zbirka Chigi Saracini