Giosetta Fioroni: italijanska junakinja pop art umetnosti

Italijanska pop art umetnica Giosetta Fioroni je morala strašno dolgo čakati na svojo mednarodno prepoznavnost, ki jo je zdaj, v svojih osemdesetih letih, le dočakala.

V tem desetletju je imela svoji prvi razstavi v Londonu in New Yorku (v Partners & Mucciaccia in Drawing Center). Velika razstava njenih del iz šestdesetih let 20. stoletja v Muzeju sodobne umetnosti v Moskvi se je ravno zaključila. K sodelovanju jo je povabila celo modna hiša Valentino, in sicer za njihovo zbirko Jesen 2014.

Izstrelilo pa je tudi cene njenih umetnin. Še nedolgo tega lastniki niso prodajali, ker ni bilo trga. Leta 2014 je bila najvišja cena, ki jo je doseglo njeno delo na dražbi, 10.000 GBP. Aprila 2017, potem ko je hiša Christie's v Milanu prodala njeno sliko Interno familiare, pa je ta številka poskočila na 74.000 GBP.

In kdo sploh je Giosetta Fioroni? Zakaj je pomembna? In zakaj je po tako dolgem času neopaženosti v 20. stoletju zdaj v 21. stoletju tako zelo iskana?
 

Rodila je se umetniški družini v Rimu leta 1932. Njen oče je bil kipar, mama pa slikarka. Zaslovela je v šestdesetih letih 20. stoletja kot ena izmed pripadnikov šole 'Scuola di Piazza del Popolo', ki je dejansko italijanski odgovor na pop art umetnost. Bila je edina ženska v skupini, kamor so spadali tudi Mario Schifano, Tano Festa, Mimmo Rotella in Franco Angeli (šola je dobila svoje ime po rimskem trgu, kjer so se njeni člani zbirali v kavarnah).

Razen Schifanove uporabe kokakolinega logotipa v določenih delih italijanski pop art umetniki navdiha niso črpali toliko iz vsakdanjih potrošniških dobrin, temveč iz izrecno italijanske kulture.

Festa je na primer črpal neizmeren vir navdiha iz Michelangelove freske Tvorjenje Adama na stropu Sikstinske kapele. V Detajlu iz Rojstva Venere iz leta 1965 je Fioronijeva s tem, ko je od blizu pokazala obraz istoimenske boginje, na shizofren način poustvarila Botticellijevo mojstrovino.
 

Giosetta Fioroni
(Roma 1932)
Detajl iz Rojstva Venere, 1965
olje na platnu, 100 x 200 cm
Gallerie d’Italia – Piazza Scala, Milan
 

Ta umetnina je del čudovite zbirke moderne in sodobne umetnosti Intese Sanpaolo ter je vključena tudi v nedavno izdanem katalogu 101 najboljših del v banki iz 20. stoletja, imenovanem 101/900.

Festu in Fioronijevi, obema iz Italije, je bila renesančna ikonografija tako domača, kot so bile Campbellove jušne konzerve domače Američanom (navdih Andyja Warhola za verjetno najbolj popularno pop art delo izmed vseh).

Druga ključna razlika je, da so v ZDA pop art umetniki uporabljali strojne tehnike, kot je sitotisk, medtem ko so se Italijani držali ročnega dela. Fioronijeva je uporabljala monokromatsko tehniko in je znana po svoji uporabi srebrne emajlne barve.

To je dalo njeni umetnosti nekakšen pridih nadnaravnosti ali, z njenimi besedami, »sanjski ritem«, saj so bili njeni liki videti, kot da obujajo »spomin, ki se je povrnil od daleč«, čeprav takšen, ki bi lahko v vsakem trenutku spet izginil. Njena naklonjenost k zmerni uporabi svinčnika je le še poudarila ta občutek nestalnosti.

In go že govorimo o nestalnosti, je Fioronijeva, čeprav ni nehala ustvarjati, v večjem delu izginila z obzorja v sedemdesetih letih 20. stoletja. Takrat je italijanska umetnost že postala sinonimna z gibanjem arte povera in ni bila več enoznačna s pop art umetnostjo.
 

Povrnitev njenega ugleda v tem desetletju, v katerem uživa takšno stopnjo mednarodnega ugleda, kot je ni biti v svojem najbolj cvetočem obdobju šestdesetih let, gre delno pripisati dejstvu, da so v zadnjem času močno zrastle cene italijanski povojni umetnosti. Njena dela so bila dolgo deležna kritik, v zadnjem času pa se je med zbiratelji močno dvignilo zanimanje zanje.

Kar zadeva pop art umetnost, narašča zavedanje o tem, da je imela ta vrsta umetnosti mednarodne razsežnosti in ni bila izključno ameriška, kot so prej zatrjevali, pri čemer je bila Italija eno izmed najbolj živahnih središč. Leta 2016 je postal Mimmo Rotella prvi italijanski pop art umetnik, čigar delo je na dražbi preseglo vrednost milijon funtov in s tem tudi milijon evrov.

Pričakovati je, da bo vrednost umetnin Fioronijeve kot edine ženske predstavnice šole 'Scuola di Piazza del Popolo' v prihodnjih letih še naprej močno rastla.

Sama je srebrno barvo označila kot »nebarvo« in zaradi njene ponavljajoče uporabe te barve so njene pop art slike po pol stoletja verjetno videti bolj sodobne kot kdaj koli prej. Njihove hladne, kromatske lastnosti enkratno dopolnjujejo bele zidove v umetnostnih galerijah in minimalističnih modernih domovih 21. stoletja.
 

In tukaj so še njeni liki. Običajno so bile to igralke ali ženski modeli, slike katerih je Fioronijeva vzela iz revij o modi ali življenjskem načinu. Danes zbujajo nostalgijo po obdobju mode in filma iz šestdesetih let, ko je izza bujnih trepalnic in dramatičnih senc za oči zvezdnic žarela privlačna skrivnostna lepota.

S tem, ko se je Fioronijeva osredotočila na obraze svojih likov in je zajela le bore malo njihovega načina oblačenja ali ozadja, je zagotovila tudi, da so liki izžarevali to, kar bi lahko poimenovali nebeška in brezčasna lepota. Težko bi si bilo predstavljati, da bi šlo to lahko kadar koli iz mode.