Tako je v 70. letih 18. stoletja zapisal ugleden britanski pisatelj Samuel Johnson. Johnson, ki ni nikoli zapustil svoje domovine, je govoril odkrito in avtoritativno. Od konca 17. do začetka 19. stoletja je bila Italija daleč najbolj priljubljena destinacija za mlade evropske plemiče, aristokrate, umetnike in intelektualce.  

Tam so prebivali več mesecev, včasih tudi več let, navadno v družbi vodiča, znanega kot cicerone. Grand Tour je postal tako pomemben del izobrazbe dobro situiranega moškega kot univerzitetna izobrazba. Nudil je možnost učenja o neskončnih lepotah klasične in renesančne kulture, od blizu in na licu mesta.   
 

Zakladi umetnosti

Grand Tour, Sogno d’Italia da Venezia a Pompei – nova razstava v Gallerie d’Italia Piazza Scala, muzeju Intesa Sanpaolo v Milanu – raziskuje fenomen.  

Med posebnostmi je bronast kip sedečega boga Merkurja iz mesta Herkulanej, narejen v 1. stoletju. Danes ga hranijo v Arheološkem muzeju v Neaplju in ga redko posodijo, na začetku 19. stoletja pa ga je italijanski kipar Antonio Canova opisal kot »najlepši kip na svetu«.
     
Razstava na ogled nudi 130 umetniških del, nekatera iz lastne zbirke Intesa Sanpaolo, druga iz zasebnih zbirk, številne pa so iz večjih ustanov, kot so muzej Prado v Madridu, muzej Louvre v Parizu in Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku.   

V svoji sliki Veduta della Sala degli Animali dei Musei Vaticani (1786-92) je francoski umetnik Jacques-Henri Sablet zajel obiskovalca, ki je prevzet stal pred klasičnim kipom v Dvorani živali Vatikanskega muzeja. Slika nudi zanimiv vpogled v to, kako so se obiskovalci odzivali na zaklade, ki jih je ponujala Italija. 

Nemški pisatelj Johan Wolfgang von Goethe je bil podobnega mnenja, ko je Rim opeval kot »prvo mesto sveta«, v opisu svojega prihoda tja sredi 80. let 18. stoletja pa je dejal, da »so se uresničile vse sanje moje mladosti«. 

Prvi znan zapis besedne zveze »Grand Tour« je v vodiču The Voyage of Italy iz leta 1670, ki ga je napisal angleški potopisec in duhovnik Richard Lassels. Dve desetletji pred tem je podpis Vestfalskega miru s strani različnih evropskih sil ustvaril geopolitično ozadje, zaradi katerega je bilo mednarodno potovanje lažje kot kadarkoli prej.   

Poudarki razstave

Obiskovalci so kot spominek s potovanja radi kupovali klasične kipe in slike svojih najljubših krajev. Zlasti slednje je pripomoglo k visokem povpraševanju po slikarjih italijanskih pokrajin in vedut (topografski razgled). To je pomenilo, da so se umetniki iz celotne Evrope v velikem številu priseljevali v Firence, Benetke, Neapelj in predvsem Rim in njihovo okolico.  

Eden izmed njih je bil Abraham Louis Rodolphe Ducros iz Švice – na razstavi ga predstavljata dve sliki. Imel je več pomembnih strank, med njimi ruskega velikega kneza Pavla (sin Katarine Velike in bodoči car Pavel I) in njegovo ženo Marijo Fjodorovno.

Ducros je par na njunem potovanju v Italijo naslikal dvakrat leta 1782: prvič v Rimskem forumu v središču Rima in ponovno v Neptunovi jami v starodavnem mestu Tivoli, oddaljenem 20 km. Veliki knez je obe sliki vzel s sabo v palačo Pavlovsk v Sankt Peterburgu, kjer je še danes na ogled, kadar ni na posojo razstavam, kot je Grand Tour. (Kraj je danes znan kot muzej palače Pavlovsk.)

Tudi najslavnejši med slikarji vedut, Canaletto, je predstavljen na razstavi: z eno izmed njegovih klasičnih slikovitih razgledov na Benetke, ki so bili med obiskovalci izjemno priljubljeni. Regata sul Canal Grande (1740), ki je danes del zbirke Narodne galerije v Londonu, upodablja zgodovinsko vsakoletno veslaško regato po Velikem kanalu, znano kot Regatta. 

Poleg vedut in pejsaž so bile med najbolj zaželenimi slikami med obiskovalci Italije portreti – predvsem slike likov ob klasičnih spomenikih in kipih. Nesporen mojster na tem področju je bil Pompeo Batoni in poziranje zanj je postalo neke vrste obredni prehod za obiskovalce v Rimu. Naslikal je portrete 200 britanskih gospodov – in pet izmed njih je vključenih v razstavo.

Lahko rečemo, da je v 18. stoletju Grand Tour postajal vse bolj priljubljen. Dva izmed razlogov za to sta literatura vplivnega nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna – ki je v knjigah, kot je Zgodovina umetnosti starega veka iz leta 1765, oznanjal vse klasično – in arheološko najdišče Pompejev in Herkulaneja, dveh mest, ki ju je leta 79 pokopal vulkanski izbruh Vezuva.
 
Razstava Grand Tour je postavljena v okviru projekta Progetto Cultura, ki poudarja dolgoletno politiko družbe Intesa Sanpaolo, da v družbi poleg gospodarske rasti prispeva tudi h kulturnemu bogastvu. 

Razstava se vrača v čas, ko so se obiskovalci s celotne celine zbirali, da bi se potopili v italijansko kulturo, in so po besedah častnega predsednika banke Giovannija Bazolija »odločilno prispevali k oblikovanju evropske identitete«.

Tako kot njihovi predhodniki, ki so se odpravili na Grand Tour, lahko tudi obiskovalci Gallerie d’Italia Piazza Scala pričakujejo fascinatno popotovanje. 

Grand Tour, Sogno d’Italia da Venezia a Pompei je v Gallerie d’Italia Piazza Scala v Milanu do 27. marca 2022.
 

Giulio Carlini: Družina Tolstoj v Benetkah, 1855, olje na platno, 88 × 110 cm, Sankt Petersburg, Državni muzej Ermitage

Jean-Auguste-Dominique Ingres: François-Marius Granet, 1807-1809, olje na platno, 74,5 × 63,2 cm, Aix-en-Provence, Muzej Granet

François Gérard: Corinna na rtu Miseno, 1819-1821, olje na platno, 256 × 277 cm, Lione, Muzej lepih umetnosti

Pierre-Jacques Volaire: Izbruh Vezuva v lunini svetlobi, 1774, olje na platno, 260 × 385 cm, Maisons-Laffitte, Center nacionalnih spomenikov, Château de Maisons