Paolo Scheggi: zvezda šestdesetih let 20. stoletja danes sveti v vsej svoji moči

Vsega 10 let je minilo med Scheggijevo prvo samostojno razstavo v Galeriji Vigna Nuova v Firencah leta 1961 in njegovo smrtjo pri starosti 30 let zaradi prirojene srčne bolezni.

V svoji kratki karieri je dosegel ogromen uspeh, saj je na primer na beneškem bienalu leta 1966 zastopal Italijo, sodeloval v več razstavah po svetu, oblikoval modni studio v Milanu za »pionirko mode« Germano Marucelli ter celo ustanovil umetniško in kulturno revijo Il Malinteso, h kateri je prispeval tudi Jean-Paul Sartre.

Vendar pa je Scheggijev sloves resnično zrasel šele v zadnjih nekaj letih. Leta 2015 je izšel katalog raisonné, urednik katerega je Luca Massimo Barbero, kustos v Muzeju Peggy Guggenheim v Benetkah. Istega leta mu je bila posvečena velika samostojna razstava v Galeriji Robilant + Voena v Londonu.

Tudi cene njegovih del na dražbah so zrastle. Rekordno višino je z 1,62 milijona EUR doseglo delo Intersuperficie Curva Bianca (1969) na dražbi Sotheby’s leta 2015, kar je več kot trikratna višina ocenjenega zneska pri 500.000 EUR.
 

Eden izmed razlogov za njegovo nedavno priljubljenost je, da je bil učenec Lucia Fontane, ki je znan predvsem po svojih monokromatskih slikah, v katere je delal zareze z noži. Danes so Fontanova dela zelo draga in moderna. To je brez dvoma pozitivno vplivalo na Scheggija, ki je bil 40 let mlajši od Fontane in je z njim delil tako svoje umetniške nazore kot tudi mesto Milano.

S tem, ko je Fontana prebadal in luknjal površine, je radikalno spremenil pojem površine slik, saj je dodal novo, tretjo dimenzijo slikarstvu, kot so ga ljudje dotlej poznali.

Scheggi je po njegovem zgledu ustvarjal dela, znana kot Intersuperfici oz. slovensko »medpovršine«, ki so sestavljena iz treh platen, postavljenih eno na drugem, v vsakem izmed njih pa so bile zareze na rahlo različnih mestih, s čimer je ustvaril občutek oddaljevanja prostora. V njegovih zgodnejših delih so bile odprtine bolj eliptične, v poznejših pa običajno krožne.

Rezultat je čudovit hibrid med sliko in skulpturo, ki jih je sodoben kritik Gillo Dorfles leta 1966 označil kot pitture oggetti oz. »slike-predmeti«. Oznake na stran – učinek je bil privlačen. Odprtine so omogočale zanimiv preplet svetlobe in sence, popolnega zasenčenja in delnega zasenčenja.

Uradno so bila ta dela monokromatska. Scheggi se je vedno odločil za trio platen iste barve, a zaradi raznovrstnih senc niso bila videti takšna.

Osupljiv primer takšnega dela je Per Una Situazione, za katerega je umetnik uporabil rdeč akril na treh platnih, postavljenih eden čez drugega, z izrezanimi organskimi oblikami. Ta umetnina je del čudovite zbirke moderne in sodobne umetnosti Intese Sanpaolo ter je vključena tudi v 101/900, ki je nedavno izdan katalog 101 najboljših del v banki iz 20. stoletja.
 

Lucio Fontana

(Rosario 1899 – Comabbio 1968)

Concetto spaziale: la Luna a Venezia, post 1961

Zbirka Intese Sanpaolo 

V nasprotju z umetniki italijanske renesanse, ki so umetnost spreminjali tako, da so ustvarili iluzionistični občutek globine prek figurativne slike, je Scheggi v svoja dela vnesel resnično globino. Dela, ki so bila popolnoma abstraktna. Na način, da je bilo videti, kot da bi se nekdo delal norca iz svojih slavnih prednikov. 
Vendar se dela Intersuperfici večini ljudi zdijo, kot da se nanašajo bolj na sedanjost kot na preteklost.

Fontana je slavil Scheggija kot »človeka svojega časa«. Njegova dela v belem so včasih primerjali z lunino površino – s prvimi fotografijami lune in njenih ogromnih kraterjev, ki jih je poslala vesoljska sonda 7. julija leta 1964.

A nič od tega ne pojasni, zakaj je Scheggi kar naenkrat postal tako popularen skoraj 40 let po svoji smrti. Deloma gre to pripisati dejstvu, da so zrastle cene italijanski povojni umetnosti, zlasti Fontanini, čeprav dejansko kar vsej. Očitno so mednarodni zbiratelji ugotovili, da je bil ta ključen trg še neizkoriščen.

Treba se je spomniti tudi, da se je v skladu s prvim osnutkom umetnostne zgodovine v petdesetih in šestdesetih letih vse odvijalo okoli Združenih držav Amerike. V tistem času so prestol zasedali abstraktni impresionisti in pop art umetniki. 

Danes pa je razumevanje tistega obdobja veliko širše in bolj globalno, kar pomeni, da z zamikom postajajo prepoznavni tudi neameriški umetniki. V Scheggijevem primeru gre za to, da je po drugi svetovni vojni pomagal prenesti tradicionalno slikarstvo v popolnoma nove dimenzije.
 

Bil je na primer tudi povezan z evropskim gibanjem Zero – skupino avantgardnih umetnikov, ki ji je bila leta 2014 posvečena pomembna razstava v newyorškem Guggenheimovem muzeju.

K Scheggijevem vzponu prispeva tudi dejstvo, da je zaradi njegove prezgodnje smrti število njegovih del, ki se giba okoli 300, relativno majhno, kar seveda ustrezno zvišuje cene, in da njegova umetnost nekako spominja na gibanja, ki so nam znana, kot je npr. op art. Zaradi čistih optičnih učinkov bi njegova dela lahko (zmotno) imeli za protoprimere tega žanra.

Končni ključni dejavnik je, da so njegova dela videti, kot da bi bila narejena včeraj. To pomeni, da njihove hladne, monokromatske lastnosti enkratno dopolnjujejo bele zidove v umetnostnih galerijah in minimalističnih modernih domovih 21. stoletja. Scheggijev izjemen dar je bilo ustvarjanje brezčasnih umetnin praktično iz treh praznih platen.

Naslovna fotografija

Paolo Scheggi
(Firenze 1940 – Roma 1971)
For a Situation, 1962
akril na preluknjanih prekrivajočih se platnih, 60 x 50 cm
Zbirka Intese Sanpaolo