Slovenska živilska industrija si utira čistejšo in bolj zeleno prihodnost

Slovenska industrija hrane in pijače je ena najpomembnejših gospodarskih panog: je tretji največji sektor po številu zaposlenih in še vedno raste. 

Slovenija ima tradicijo visokokakovostnih proizvodov z močnimi regionalnimi blagovnimi znamkami, zaradi zahtevnih kmetijskih razmer pa tudi zgodovino mednarodne odprtosti. 

Polovica  države je hribovita, kmetijska zemljišča pa predstavljajo manj kot 30 % površine, zato je samooskrba s hrano v nekaterih sektorjih v primerjavi s preostalo Evropo nizka. 

Toda stvari se začenjajo spreminjati. Čeprav je uvoz še vedno velik, pa se v zadnjih letih opazno povečuje tudi izvoz, boljši dostop do tujih trgov pa je glavni razlog, da se povečuje tudi število malih in srednje velikih podjetij (MSP) v proizvodnji hrane. Zaradi tega vse več podjetij vlaga v vertikalno povezovanje. 

Ustvarjanje samozadostne prehranske verige je proces, ki ga poleg vladnih politik vodijo potrošniki, zaradi pandemije pa se povpraševanje spreminja še hitreje. Pri nakupovanju so Slovenci vse bolj ozaveščeni o izvoru hrane in njenem vplivu na okolje in za to so pripravljeni tudi plačati več.
 

Povpraševanje po lokalno pridelani in okolju prijazni hrani predstavlja nove priložnosti za kmete v smislu pridelave hrane in ravnanja z odpadki. Vse več je možnosti za učinkovitejšo uporabo kmetijskih odpadkov z njihovim recikliranjem in ponovno uporabo - nastajajo pa tudi zanimive nove priložnosti za banke, ki želijo vlagati v trajnostno kmetijstvo.

Zmanjšanje okoljskega odtisa ni le potreba proizvajalcev, ta nastajajoči trend se razteza od »njive do mize«. Tudi dobavitelji iščejo načine, kako zmanjšati svoj vpliv, na primer z iskanjem alternativ plastični embalaži. »V preteklosti je pri embalaži prevladovala priročnost,« pravi Kavšek, »zdaj pa opažamo več okolju prijaznih možnosti, kot je reciklirana plastika, večkratno uporabo embalaže in trend manjšavanja  embalažnih materialov.« 

Vse več je malih in srednje velikih podjetij, ki izpolnjujejo zahteve glede porekla in okoljskih referenc, vendar mnoga nimajo dovolj sredstev za naložbe v nove, zelene tehnologije. Posledično se je v industriji hrane in pijače povečal trend združitev in prevzemov, saj velike blagovne znamke prevzemajo mala in srednje velika podjetja. 

Večje in močnejše blagovne znamke prinašajo boljši dostop do novih trgov, zato se s povezovanjem počasi povečuje tudi izvoz hrane iz Slovenije: leta 2020 se je povečal za 2 %, kar je ustvarilo 700 milijonov evrov prihodkov. 

Koristi teh združitev so obojestranske - medtem ko mala in srednje velika podjetja lažje rastejo, večji trgovci in pridobivajo blagovne znamke z močno dediščino in zvesto bazo strank. 

Zaradi tega trenda na slovenskem trgu hrane in pijače prevladuje majhno število velikih podjetij. Le 2 % podjetij v živilski industriji je odgovornih za 71 % izvoza, 62 % prodaje in več kot 54 % vseh zaposlenih.

Vendar pa je to ustvarilo tudi zanimiv vzorec razslojenosti: na eni strani so manjša podjetja, ki se osredotočajo na oblikovanje svoje niše, na drugi strani pa večja regionalna podjetja izvajajo odmevne nakupe, da bi zadovoljili spreminjajoče se potrebe svojih kupcev. 

»Obstaja majhna koncentracija velikih podjetij, ki se širijo, vendar se pojavlja tudi veliko novih malih in srednje velikih podjetij,« pravi Kavšek. »Navsezadnje bo prihodnost naše industrije hrane in pijače zagotovila kombinacija lokalnih proizvodov in samozadostnosti – skupaj s podporo velikih multinacionalk, ki ponujajo dostop do novih trgov.«