Razogljičenje: čisto, vitko in navsezadnje zeleno

Ogljik in njegovi učinki narekujejo zgodbo naše generacije. Zmanjševanje emisij je neodložljiva prednostna naloga vlad po vsem svetu. V tem smislu je postal projekt razogljičenja daljnosežen in precej raznolik. 
Pri tem ne gre le za zmanjševanje emisij ogljika, temveč tudi za jemanje ogljika iz naše okolice in njegovo uporabo v koristne namene. 

Zajem in uporaba ogljika naraščata ter nudita zanimive priložnosti tako za planet kot tudi za vlagatelje. Ob tem prihaja do prizadevanj po uporabi lažjih materialov v industriji, obširni elektrifikaciji in novih prostranstvih za obnovljivo energijo v obliki čistega zelena vodika. 

Izkoriščanje zajetega ogljika

Rešitve glede zajemanja, izkoriščanja in shranjevanja ogljika (CCUS) so v ospredju projekta razogljičenja, torej prvi odziv na ogljično intenzivne procese ob počasnem prehodu industrije na čiste vire energije. 

Trg za rešitve glede zajemanja, izkoriščanja in shranjevanja ogljika naj bi do leta 2030 ustvaril 36,4 milijarde ameriških dolarjev prihodkov na svetovni ravni.

Ob vzpostavljenih rešitvah negativnih emisij, ki izhajajo iz zajemanja, izkoriščanja in shranjevanja ogljika, bodo pri taki uporabi rasli tudi neto odstranjevalci CO₂ iz ozračja ter tako pripomogli k uresničevanju ambicioznih in vedno bolj neodložljivih ciljnih vrednosti. 

Eden takih primerov je bioenergija z zajemom in shranjevanjem ogljika, kjer se za zajem ogljika uporabi biomasa, ki se nato pretvori v gorivo za ustvarjanje energije.

Z nadaljnjo nadgradnjo tega bo zajeti ogljik nekega dne uporabljen tudi za izdelavo pogosto uporabljenih kemikalij, goriva in plastike. 

Uporaba materialov, ki izkoriščajo CO₂, naj bi skokovito narasla. Družba Frost & Sullivan napoveduje, da bo trg do leta 2030 dosegel 183 milijonov ton letno, v primerjavi z današnjimi tremi milijoni.

Časovni načrt zajema ogljika

Evropa se lahko trenutno pohvali s 63 komercialnimi ali pilotnimi projekti zajemanja, pri čemer je trg skoncentriran okoli velikih mednarodnih konglomeratov. 

S spodbudo Evropskega zelenega dogovora in zakonsko reformo bo v prihodnosti nedvomno prišlo do novega vala financiranja in nadaljnje širitve tega sektorja. 

Tako bodo med drugim narejena vozlišča za zajem ogljika, ki bodo ustvarjala ekonomije obsega in vlagateljem prinašala stabilnost. 

S splošno razširjenim zajemanjem in izkoriščanjem ogljika – za doseganje ciljev EU morajo že zdaj vsa podjetja poglabljati svoja okoljska prizadevanja – bo zajem ogljika kot storitev postal poslovni model v vzponu po celotni vrednostni verigi za plačilo na tono odstranjenega CO₂.

Zmanjševanje teže 

Poleg prizadevanj po zajemu ogljika so tukaj tudi poskusi industrije, da bi enake stvari izdelala drugače.
Vsak sektor od vesoljske tehnologije do potrošniških izdelkov raziskuje, kako bi lahko alternativni in lažji materiali zmanjšali njihov izpust ogljika v okolje, v katerem so onesnaževalci kaznovani.

Zmanjševanje teže pomeni uvedbo novih materialov, kot so aerogeli in kovinske pene, v gradbeništvo, vesoljsko tehnologijo ter drugo uporabno tehnologijo. Prav tako pomeni, da bodo hibridne kovine in plastični polimeri zamenjali težje, zastarele materiale. 

S temi materiali ne bomo le zmanjšali izpusta ogljika, temveč jih bomo tudi uporabljali učinkoviteje kot tradicionalne materiale. 

Elektrificiran zračni promet

Brezmejna elektrifikacija industrije bo prevzela nove razsežnosti, dobesedno, saj naj bi elektrificirana letala poletela v nebo že čez slabi dve desetletji. Na letališču v Københavnu že postavljajo infrastrukturo za elektrificirana zračna plovila. 

Kmetijstvo, še en energetsko intenziven sektor, bo v naslednjem desetletju prav tako občutilo koristi elektrifikacije s postopno uvedbo digitalno vodenega preciznega kmetovanja. Medtem ko bo umetna inteligenca spremljala zdravje pridelkov in zmanjševala uporabo kemičnih sredstev, pa bo elektrifikacija kmetijskih vozil in namakalnih črpalk prispevala k znižanju energijske intenzivnosti. 

Elektrifikacija prevoza že poteka. Do leta 2040 bomo verjetno živeli v svetu, v katerem so gospodarska in potniška vozila na fosilna goriva v celoti prepovedana. Sintetična goriva (mnoga od katerih so narejena z dodajanjem zajetega ogljika) pa bodo prevladovala v transportnih segmentih, kjer elektrifikacija sama po sebi ne more znižati emisij. 

Najčistejši viri obnovljive energije 

V tem desetletju je sončna energija pomemben rešitelj, ki naj bi do leta 2030 predstavljala okoli 28 odstotkov skupne inštalirane zmogljivosti za proizvodnjo električne energije v Evropi. 

Vendar pa je naslednji val naložb v obnovljive vire energije namenjen zelenemu vodiku, tj. vodiku, ki je proizveden iz brezogljičnih virov. 

Vodik je čista energija, vendar je njegova izdelava daleč od ogljično nevtralne. Zeleni vodik se pridobiva iz vode z elektrolizo – procesom, ki v najboljšem primeru ne povzroča emisij, v najslabšem primeru pa jih povzroči zelo malo.

Svetovna proizvodnja vodika naj bi oblikovala industrijo, ki bo do leta 2030 ustvarila več kot 400 milijard ameriških dolarjev prihodkov, rast pa bodo poganjale gorivne celice, ki se bodo lahko uporabljale tudi v avtomobilski in vesoljski industriji.

Srednjeročno bo na poti do zelenega vodika ključno vlogo pri prehodu v našo ogljično nevtralno prihodnost imel »modri« vodik – proizveden iz fosilnih goriv, vendar z zajemanjem, izkoriščanjem in shranjevanjem ogljika.